Ne besede, tišina je pomembna v tem trenutku. A v tišini prihajajo do nas besede zvestoba, odgovornost, pravičnost. Zvestoba do vasi, ki ji pripadamo živi in mrtvi. Ta svet, kjer smo, so ustvarili predniki. Naselili so ga, kamen za kamnom zlagali zidove, posadili so drevje, zasejali zrna, od jutra do večera obdelovali zemljo za hrano živini, otrokom, ženam in možem. Kmetje in redki obrtniki. Ljudje, ves čas pripeti na svet pod Kucljem, a zazrti v polje, dolino, v širino, v zavest, da je drugi svet, a da je ta naš. Do nas prihaja beseda pravično. Pravično je, da govorim, pojem, molim, preklinjam, sem srečen in nesrečen v jeziku svojega doma. Pravično je, da je ta svet naš, da je jezik naš, da je dom naš in da ga je treba ohraniti potomcem. Misel pravičnost je rojevala upornost, misel pravičnost je rodila jezo, jeza je rodila upor. Potomci vemo, kako so mislili predniki in potomci smo dolžni sprejeti sporočilo pravičnosti. Do nas prihaja beseda odgovornost. Če si odgovoren , ne misliš več samo nase, če si odgovoren veš, da je dom cel Vrtovin in da mati in oče, bratje in sestre vsi ljudje pod Kucljem.